Prestolnica knjige

Moji obiski pri dedku in babici so pogosti, ker jih imam resnično rada. Kot otrok sem bila veliko pri njiju, sta mi kot starša. Njihova ljubezen do mene je tako lepa, včasih razmišljam, če si to sploh zaslužim, zelenjavna košarica, katero mi vedno dasta, ko ju obiščem je zame vredna več, kot ne vem kaj drugega. 

Vedno me pričakata na vratih in ta topel objem od njiju je vreden največ. Ta topel pogled v oči, iskrenost, skrb zame, to so stvari, ki štejejo. Vedno je zelenjavna košarica pripravljena že prej, preden pridem. Tako me časa različna domača zelenjava iz njihovega vrta, da si jo vzamem v Ljubljano. Če le imam čas, si včasih vzamem vikende, da jima na vrtu tudi pomagam. Tako je to najmanjša stvar, ki jo lahko naredim, za vse kar onadva naredita zame. Takrat jima skušam narediti čim več. Spomladi, ko je več težavnega dela, pa tudi poskrbim, da kaj naredim in tudi pripeljem kakšne dobre sadike. Ja, tako potem vrt uspeva in zelenjavna košarica se polni. Včasih pomislim, kako grozno bo, ko ju več ne bo. Kajti sta že starejša in čas teče. Kaj vse bi dala, da bi bila večna. A žal življenje gre naprej in proti letom ne moreš čisto nič.

Še dobro, da jih imam in hvaležna sem zato, da sta takšna kot sta. Ko pridem na obisk ne vesta, kaj naj mi še dasta, dala bi mi vse, srečna sta, ker sem jih obiskala, zelenjavna košarica je vedno do vrha polna, nadevana z vso zelenjavo, sadjem, pa še kaj bi se našlo.

Uživam, ko sem pri njiju, onadva sta moj vzor, kakšna babica bom lahko enkrat jaz. Tudi pri meni bo vedno zelenjavna košarica za vnuke, če jih le bom imela in če me bodo obiskovali.