Prestolnica knjige

Kot vsak najstnik sem tudi sama bila upornica in marsikdaj ušpičila kakšno stvar. Tako sem že imela zvit gleženj, tudi opornice za roke niso manjkale, potolčena kolena, praske po telesu in tudi kakšna buška. Nisem bila tipična punčka, veliko časa sem preživela v naravi in to je zahtevalo svoj davek. Tako sem si enkrat poškodovala roko in opornice za roke nisem hotela nositi. Tako sem zjutraj, da mama ni opazila šla skozi vrata, da sem opornico za roko imela in jo nato v garaži dala dol. Kajti v šoli sem hotela delati vse normalno in če nisem imela opornice za roke, mi je to tudi uspelo.

Vendar pa se roka ni in ni hotela pozdraviti, neprestano me je zapestje bolelo od poškodbe, saj sem grdo padla in bi roka mogla počivati, ker pa opornice za roke nisem nosila se je zapestje vsak dan matralo in ni počivalo kot bi moglo.

Enkrat pa me je mama dobila in videla, da opornice za roke nisem vzela v šolo. Počakala je da sem se vrnila iz šole in šla v garažo po opornico, ker pa me ni bilo, sem morala brez opornice za roke v hišo. Tam sem takoj videla, da me čaka mama. Resnično ni bila vesela, kajti povzročala sem ji nepotrebne skrbi, ker se je sekirala, zakaj me kljub zdravljenju še kar boli zapestje. Bila je pošteno jezna in ni mi hotela dati opornice za roke. 

Enostavno mi je rekla, da če je nočem nositi, je ne bom nosila tudi doma. Drugi dan sva šle k zdravniku in seveda je mama povedala, opornice za roke nočem nositi. Takrat pa mi je doktor predstavil, kaj se lahko zgodi, če se moje zapestje ne bo pravilno pozdravilo. Bila sem šokirana in obljubila, da opornice za roke ne bom več po nepotrebnem dajala dol, kajti to je moje zapestje in moram poskrbeti, da bo zdravo, kajti življenje je še pred mano in potrebujem zdravo telo.