Prestolnica knjige

Ko smo prispeli v hotel, smo se zelo hitro namestili in tudi ugotovili, da smo lačni, saj smo z balkona imeli razgled na restavracije Izola ob obali. Bili smo zelo utrujeni, a še bolj lačni in predvsem smo vedeli, da če ne bomo šli na večerjo, se bomo vsi zbudili sredi noči lačni in če bomo brez hrane, ne bo najboljše.

Na hitro smo se preoblekli in odšli do bližnje restavracije Izola, saj smo bili vseeno preveč utrujeni, da bi se izmišljevali. Vsi smo naročili svojo pico, da jo bomo lahko odnesli še v hotel, če nam bo ostala. Nobenemu se namreč ni dalo v trgovino, da bi imeli vsaj nekaj hrane v hotelu in zato se nam je ta ideja zdela še najbolj primerna. 

Ura je bila že osem, ko smo prispeli do restavracije Izola in na sreči ni bilo prevelike gneče. Tisti, ki so bili še tam, so bili vsi postreženi, tako smo lahko mi prišli hitro na vrsto. V roku slabih dvajset minut smo dobili vsak svojo pico. Tako smo bili lačni, da je vsak pojedel skoraj celo pico, preostanke smo pa prosili, če nam lahko zavijejo za seboj. Še niti devet ni bila ura, ko smo zapuščali restavracije Izola in se odpravili proti hotelu. Čakal nas je še tuš pred spanjem in čas za spanje končno. Ob enajstih zvečer smo vsi že trdno spali vsaj v svoji postelji. 

Zjutraj smo se vsi zbudili še ob sedmih zjutraj in takoj odšli na zajtrk. V hotelu smo imeli možnost nočitve z zajtrkom in seveda smo se odločili za to. Po zajtrku smo počasi spakirali vse naše stvari in se že pred deseto odpravili iz hotela. Odločili smo se namreč, da bom šli še za kakšno uro na plažo in potem domov. Za kosilo ne bomo šli v restavracije Izola, ker imamo vsi še nekaj pice od včeraj, ki jo moramo pojesti. V vsakem primeru pa vsakega doma čaka domače kosilo, ki bo bolj primerno kakor pa ponoven obisk restavracije Izola, kljub temu da imajo dobro hrano.