Prestolnica knjige

Na vrtu, kjer so kompostniki, je že toliko vsega okoli, da je bilo čiščenje obvezno. Trava je bila še previsoka in bi jo bilo treba postriči. Glavni del se sicer pokosi, ampak ker kosilnica ne gre čisto do konca, je treba nekaj trave postriči s škarjami. Nekatere stvari so se po nesreči stresle na pol mimo in zato so kompostniki že precej umazani. Seveda pa to že nekaj časa odlašam, ker se izogibam vsega mrčesa, ki brenči okoli. Muhe so samo nadležne, ampak, kaj naj, ko so še ose tam in sem pa tja, kakšen sršen. In ravno os in sršenov se zelo bojim.

Vseeno sem zbrala pogum, se obula v gumijaste škornje, da jih bom lahko takoj oprala, oblekla rokavice in stara oblačila in šla v akcijo, da se kompostniki končno uredijo. Muh je bilo toliko, da ne vem, kako mi je uspelo, da nisem nobene pojedla. Mislim, da sem jih nekaj po nesreči pohodila. Ose so se me na srečo izogibale, sršena pa ni bilo na obisk. V nekaj urah so bili kompostniki kor novi in okoli ni bilo nobene navlake. Moji škornji so sicer utrpeli kar veliko umazanije in rokavice tudi. Dišala sem pa tudi tako lepo, da bi lahko nekdo nekaj pognojil z mano. Sezula sem se zunaj in takoj odšla pod tuš, ker ne bi mogla nikamor več taka. Po prhanju sem oprala še škornje in rokavice in občudovala pogled, kjer so bili kompostniki očiščeni in cisto osveženi. Moje delo je bilo vrhunsko opravljeno. 

Pod umivalnikom, kjer imamo koš z organskimi odpadki, sem videla, da je posoda že polna in jo moram odnesti. Tokrat sem z največjim veseljem odšla tja, kjer so kompostniki in stresla na njih nove odpadke. Zadnje čase res nisem več uživala ob tem, da nosim organske odpadke, ker so bili kompostniki čisto zaraščeni, ampak tega končno ni več.