Prestolnica knjige

Danes sem se tako kot vsak petek dobila s prijateljico in slučajno sva naleteli na temo diastaza, ker sva se pogovarjali nekaj o njeni nosečnosti. Na srečo je ona ni dobila, jo je pa njena prijateljica, in to dvakrat, ker je bila dvakrat noseča. Menda je imel drugič kar precej težav, da je vse skupaj popravila, ker se kar ni želelo pozdraviti in je potrebovala skoraj še enkrat toliko časa, da se ji je diastaza, pozdravila kakor pa po prvem porodu.

Sploh si ne predstavljam, kako je to, mene boli že sama misel na to, kaj šele, da bi to imela. Da se nekomu trebušne mišice razmaknejo med nosečnostjo. Ali ne bi moglo že samo to boleti? Kasneje sem prebirala neke članke o tem, kaj je diastaza, in prišla do ugotovitve, da je menda to kar pogost pojav pri nosečnosti. No, vseeno tega ne dobi vsaka, ampak spet ni neka redkost. Vsekakor preveč. Že to, da devet mesecev nosiš otroka, potem rodiš, kar jaz ne vem, če bi sploh preživela in, potem ko je se mimo ugotoviš, da se je pojavila še diastaza in da te čaka najmanj nekaj mesecev okrevanja ali pa celo leto dni.

Saj vem, da je rojstvo nekaj čudovitega in da je starševstvo nekaj posebnega, ampak včasih se pa vseeno vprašam, ali je vse to vredno tega. Ne, saj vem, da je. Sicer pa saj so kje še kakšne hujše poškodbe in bolečine pa vseeno ljudje počnejo to. Imeti otroka pa tudi terja nekakšen svoj postopek, ki se nekje drugje obrestuje. No, razen, če ima to nesrečo, da imaš otroka, ki ne spita ponoči ali pa celo dva. To se je na žalost še za piko na i dogodilo moji prijateljici. Je imela pa vsaj to srečo, da se ji diastaza ni naredila, za kar je bila neizmerno vesela.